• 059 059 039
  • info(AT)dsd.si



DELU povrniti ČAST in LJUDSTVU OBLAST

 

Le s prevzemanjem pobude v boju za pravice delavcev bomo lahko skupaj delu povrnili čast. S postopno nadgradnjo in spremembo političnega prostora ter strukture družbe, v kateri bomo pri odločitvah aktivno sodelovali vsi, pa bomo ljudstvu povrnili tudi oblast.

 

Program Demokratične stranke dela – DSD

2015 – 2019

 

Čas za vrednote in prakso dela 21. stoletja

Slovenci smo vstopili v samostojnost v upanju, da bomo obdržali pridobitve socializma ob produkcijski učinkovitosti kapitalizma. Dokler so bile večje družbe, banke z lastno valuto v državni lasti, je bila Slovenija tranzicijska zgodba o uspehu zgolj zato, ker tranzicije ni izpeljala v obsegu, kot so to storile primerljive države. Zaradi podedovanih socialističnih samoumevnosti sta neoliberalizem in socialna demokracija upravičevala razslojevanje in krajo družbenega premoženja s trditvijo, da se bistvene pridobitve socializma lahko ohranijo zgolj ob krčenju delavskih pravic v korist delodajalcev in privatizacije. Tovrstna protislovja se niso razreševala, temveč so se množila, stopnjevala in končno privedla do gospodarske krize leta 2008. Ta kriza je seštevek kriz posameznih družbenih sistemov in skupin prebivalstva, ki so bile namerno spregledane in odrinjene na obrobje toliko časa, dokler niso s hipotekarno krizo v ZDA kot povodom na eksistenčni ravni pomnoženo prizadele večino prebivalstva v Ameriki in Evropi.

Slovenija je na kulturni ravni kazala značilnosti kolonije že ob osamosvojitvi. Vrednote samoupravljanja in socialne pravičnosti je izpodrinilo posnemanje zahodne individualnosti in potrošništva. Neoliberalni „konec zgodovine“ ni več cenil dela kot vrednote, ki bo uresničila idejo brezrazredne družbe. Utopija je bila že tu, v nakupovalnih središčih, virtualnih svetovih in hedonizmu, ki je sam sebi namen.

Odraslost je z uvedbo permisivne vzgoje prenehala biti cilj vzgoje in izobraževanja. Z minimalnimi vedenjskimi normativi in maksimalnimi storilnostnimi pritiski na otroke se je že v zgodnji socializacijski dobi začel konkurenčni boj. Šole posledično mladih ne vzgajajo v zrele odrasle osebe, ki so sposobne skrbeti zase in za druge, temveč v preračunljive egoiste, ki so dovzetni za različne odvisnosti in duševne odklone.

Slovenija je ob vstopu v EU realizirala zadnji kolektivni cilj večine državljanov. Sledilo je pospeševanje liberalizacije, ki je razdrobila družbo na nepovezane dele, kjer so temeljne institucije države začele izgubljati ugled in avtoriteto. Gospodarska kriza leta 2008 je posledica vrednostnega, kulturnega in socialnega razkroja, ki ga generira neoliberalni kapitalizem zadnja tri desetletja.

V sedanjosti smo priča tehnološkemu razvoju, ki pa ga vzporedno ne spremljata ustrezni socialni in družbeni razvoj. Neoliberalni lastniki kapitala ohranjajo svojo oblast tako, da izčrpavajo zaposlene, brezposelne in prekarne delavce v medsebojnem konkurenčnem boju za vse redkejša delovna mesta, ki jih ukinja avtomatizacija. Neoliberalna tekma je delo degradirala v dejavnost, ki omogoča zgolj preživetje, brez možnosti izbire, ustvarjalnosti in svobode.

Nastopil je čas za streznitev. Nastopil je čas za vrnitev k osnovam, ki so nekoč Slovenijo že povzdignile v napredno deželo enakovrednih državljanov. Nastopil je čas za vrednote in prakso dela, ki ustreza izzivom 21 stoletja.

V Demokratični stranki dela – DSD se zavzemamo za delo, ki presega ozke materialne in storitvene produkcijske smotre. Zavzemamo se za delo, ki posameznika poveže v kolektiv, v katerem razvija svoje sposobnosti in dosega zdravo samopotrditev. Zavzemamo se za delo, ki ohranja krhka okoljska ravnovesja. Zavzemamo se za delo, ki nudi možnost izbire.

 

KAZALO PROGRAMA

1. VREDNOTE
2. CILJI
3. POLITIČNI SISTEM
4. DELO IN ZAPOSLOVANJE
4.1 Delo in pravice delavcev
    4.2 Zaposlovanje
5. JAVNA UPRAVA
6. GOSPODARSTVO
    6.1 Delavsko upravljanje
    6.2 Zadruge in delavsko lastništvo
    6.3 Pravična razdelitev ustvarjenega
    6.4 Za obdavčitev finančnih transakcij v davčne oaze
    6.5 “Zategovanje pasu” vodi v socialno katastrofo
7. TURIZEM
8. SOCIALNA IN ZDRAVSTVENA POLITIKA
    8.1 Plačna in pokojninska reforma
    8.2 Za javno zdravstvo
9. ZNANOST, ŠOLSTVO in KULTURA
    9.1 Za brezplačno šolstvo
    9.2 Vseživljenjsko izobraževanje
    9.3 Mediji, kultura in šport
10. OKOLJSKA POLITKA
10.1 Trajnostni razvoj
    10.2 Pitna voda in zrak sta javni dobrini
    10.3 Samooskrba in kmetijstvo
11. VARNOSTNA POLITIKA
11.1 EU in NATO
12. ZUNANJA POLITIKA
DELU povrniti ČAST in LJUDSTVU OBLAST

1. VREDNOTE

Temeljne vrednote našega delovanja, poleg celovitega uresničevanja programa, so solidarnost, demokratičnost, javni interes, humanost, enakost in družbena strpnost do drugačnosti.

S tem želimo, v korist vseh delovnih ljudi, prebivalk in prebivalcev Slovenije, doseči večje blagostanje, ki temelji na pravičnosti, humanosti, enakosti ter boljšemu in celovitejšemu vrednotenju dela in znanja, ki so temelji našega družbenega razvoja, socialne pravičnosti ter ohranjanja naravnih danosti.

 

2. CILJI

Stranko smo ustanovili državljanke in državljani, delovni ljudje, upokojenci in drugi občani z namenom, da s svojimi izkušnjami in znanjem aktivno prispevamo k nadaljnjemu napredku slovenske družbe.

V okviru svojih aktivnosti in delovanja pri uresničevanju programskih usmeritev si prizadevamo, da po demokratični, socialno pravični in humani poti dosežemo naslednje cilje:

 

  1. Spoštovanje dela in delavcev
2. Pravičnejša delitev ustvarjene nove vrednosti
3. Delavsko upravljanje v podjetjih
4. Ohranitev solidarnosti in socialne države
5. Varovanje okolja in trajnostni razvoj
6. Pravna država in spoštovanje človekovih pravic ter svoboščin
7. Sodelovanje in soodločanje državljanov
8. Miroljubna in moralno odgovorna zunanja politika

 

3. POLITIČNI SISTEM

V več kot dveh desetletjih po osamosvojitvi Slovenije so bili doseženi pomembni rezultati tako na notranjem kot mednarodnem področju. Naš družbeni položaj pa se je kljub napredku v zadnjih letih resno poslabšal zaradi svetovne ekonomsko-finančne krize. V Sloveniji so se razmere poslabšale zaradi neustrezne notranje neoliberalne politike, klientelizma, korupcije in kraje nekdanjega družbenega premoženja, kar je pospešilo socialno razslojevanje in revščino, naraščanje brezposelnosti in množično propadanje podjetij.

Zato je treba odpraviti napake parlamentarne (posredne) demokracije. Država mora postati zgolj aparat, ki skrbi za blaginjo in korist delovnega ljudstva. Potrebna je prenova družbe in sistema z uvedbo neposredne delegatske demokracije, ki se dopolnjuje s sveti strokovnjakov. Oblast in pravica do upravljanja z državo se tako vrne edinemu legitimnemu nosilcu oblasti – ljudstvu. Obenem se lahko tako onemogočijo pojavi zaslužkarstva, korupcije in zbirokratiziranosti, ki jemljejo delovnim ljudem motivacijo in rušijo njihovo zaupanje v državo.

Naš cilj je nadaljevati proces aktivnega odločanja in se ne omejiti zgolj na občasno vključevanje v odločanje na volitvah. Večja vloga državljanov je nujen pogoj za nadaljnji razvoj demokracije. V največji možni meri je treba krepiti, uvajati in spodbujati interes za javne zadeve, torej doseči prehod od predstavniške demokracije k bolj participativni, t.j. neposredni demokraciji. Poudarek je torej na procesu sprejemanja odločitev in ne zgolj na preverjanju javnega mnenja ali izmenjavi argumentov.

Javni prostor med civilno družbo in oblastnimi institucijami na vseh ravneh mora postati prostor razprave ter podajanja mnenj in stališč, ki so demokratično dostopne vsem in vodijo h kolektivnemu sprejemanju odločitev.

Posledično se zavzemamo tudi za uveljavitev instituta ljudske nezaupnice, ki omogoča, da funkcionarji na vseh ravneh neposredno odgovarjajo delovnemu ljudstvu in so v primeru izglasovanja tudi odpoklicani.

 

4. DELO IN ZAPOSLOVANJE

4.1 Delo in pravice delavcev

V zadnjem času se čedalje glasneje pojavljajo zahteve tako s strani neoliberalnih ekonomistov, gospodarstvenikov, kot tudi s strani neoliberalne vlade, da bi trg dela za povečanje zaposlenosti moral postati bolj prožen. A “prožnost” v resnici pomeni, da bi delodajalci laže, hitreje in ceneje odpuščali delavke in delavce ter s tem zmanjševali pravice iz dela, višino odpravnine, prispevkov, minimalne plače ipd. V resnici predlagani ukrepi neoliberalcev ne delujejo in le spodnašajo moč delavstva (s prekarnimi zaposlitvami, (de)sindikalizacijo ipd.) ter s tem krepijo kapitalistični razred.

Dokler so imeli delavci pobudo v boju med kapitalističnim in delavskim razredom so se delavske pravice širile, družbene storitve pa so bile zavarovane pred podreditvijo kapitalu. V letih krize so se zaradi prej omenjenih razlogov, konkurenčnosti, fleksibilnosti trga dela in izkoriščanja pravnih ureditev s strani kapitalističnega razreda ta razmerja spremenila. Delovna mesta lahko ostajajo enaka, delavke in delavci lahko celo opravljajo ista dela, vendar se je njihov pravni položaj spremenil. Pravno gledano so samostojni podjetniki, s tem pa se otežuje organiziranje delavk in delavcev v delavski razred ter posledično prevzemanje pobude za boj za delavske pravice.

Iz navedenih razlogov se bomo še naprej borili za ohranitev in povrnitev nekoč že priborjenih pravic delavskega razreda oziroma delavcev, ki iz leta v letu izgubljajo pravice v imenu konkurenčnosti in prožnosti trga dela.

 

4.2 Zaposlovanje

Polna zaposlenost, s pokojninsko dobo, zdravstvenim zavarovanjem, osemurnim delavnikom in transparentnimi rezultati dela, postaja oddaljen spomin na 20. stoletje. Razlogi za to stanje so politični, kulturni in tehnološki. Zaradi razvoja tehnologije je potrebno čedalje manj ljudi za čedalje večjo produkcijo. Z upadanjem števila produktivnih delovnih mest upada tudi odvisnost lastnikov kapitala od delavstva. Posledično je večina prebivalstva odveč, zaposleni pa v tekmi za redka delovna mesta delajo čedalje več, kljub temu, da je dela čedalje manj. Na kulturni ravni se delo ocenjuje zgolj z vidika dobičkonosnosti. Tako so se začela ukinjati delovna mesta v zdravstvu, šolstvu, kulturi. Podrejanje kriterijev dela storilnosti je formaliziralo in zbirokratiziralo še zadnja delovna mesta v umetnosti in ostalih poklicih, ki sodijo v domeno humanizma.

Zaradi tega je nujna sprememba vrednot dela, ki se bo odrazila v politični, socialni in gospodarski praksi. Delavec 21. stoletja ni več podaljšek stroja v proizvodnem procesu ali pasivni potrošnik. Je enakovreden deležnik sonaravnega gospodarskega, kulturnega in tehnološkega delovanja in sodelovanja.

Za spremembe so potrebni naslednji ukrepi:

– Potrebno je ustanoviti sindikat prekarnih delavcev. Prekariat obsega že 40% zaposlenih.
– Sindikalnih organizacije, ki ščitijo pravice zaposlenih  se morajo s prekarnimi delavci in brezposelnimi, malimi podjetniki učinkovito povezati v boju za delavske pravice brez medsebojnega rivalstva.
– Zavod za zaposlovanje sili brezposelne osebe v iskanje delovnih mest, ki jih ni. Prijava na zavodu ne sme biti več pogoj za prejemanje socialne pomoči.
– Vse subvencije, ki jih daje zavod za zaposlovanje delodajalcem, ki zaposlujejo prijavljene na zavodu za zaposlovanje bo potrebno preusmeriti v organiziranje zadrug in kooperativ. Dosedanje subvencioniranje je bilo večinoma zgolj legalizirano pretvarjanje javnih sredstev v zasebna. Delodajalci so mnogokrat prikazali izjemno iznajdlivost, da so si prilastili subvencije brez dolgoročnih zaposlovanj. Brezposelne osebe niso imele od subvencij nobenih koristi.
– Vsak zavod za zaposlovanje mora ustanoviti svet brezposelnih s predsednikom sveta. Svet sklicuje sestanke z  minimalno udeležbo 40 % vseh brezposelnih.   Zborovanja bodo odrazila dejanske izkušnje brezposelnih z javnimi institucijami in zasebnimi delodajalci. Pasivnost bodo nadomestile aktivne iniciative  za zadružne pobude in kooperative.

5. JAVNA UPRAVA

Dosedanje številne strategije za premagovanje krize so se izkazale za neučinkovite. Kriza je zajela skorajda vsa pomembna družbena področja kot tudi javne institucije: zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. Te ne delujejo ali se neustrezno odzivajo na čedalje večje težave v slovenski družbi.

Država je predraga, inštitucij in javnih služb je preveč, strokovni delavci so tudi v javnem sektorju premalo plačani. Podpiramo zmanjšanje števila vladnih resorjev, državnih agencij in uradov, ob upoštevanju načela funkcionalne povezanosti in učinkovitosti.

Številne nepravilnosti, afere in razvrednotenje družbenega (državnega) premoženja imajo škodljive učinke na razvoj našega gospodarstva in so posledica slabega delovanja institucij sistema, pomanjkljivih zakonskih rešitev ter slabega nadzora. Zato se bomo zavzemali za nadzorne institucije, predvsem Računskega sodišča RS, protikorupcijske komisije, informacijske pooblaščenke, varuhinje človekovih pravic in inšpekcijskih služb ter pravosodnih organov. To bo nedvomno prispevalo k boljšemu varovanju javnega interesa in celovitejšemu uresničevanju načel pravne države.

Želimo, da se na institucionalni in pravni ravni izpeljejo spremembe, ki bi natančneje opredelile vlogo, pristojnosti in odgovornost vseh treh vej oblasti, javnih služb in lokalne samouprave. Le na ta način se bomo izognili prekrivanju ali nejasno razmejenim pristojnostim. Natančneje je treba opredeliti razmerja med izvršno in sodno vejo oblasti, okrepiti izvajanje nadzorne funkcije Banke Slovenije nad poslovanjem vseh bank in organizirati ustrezno službo finančnega nadzora nad poslovanjem vseh poslovnih subjektov.

 

6. GOSPODARSTVO

Zaradi naše pomanjkljive ekonomske politike se je poglobila in zaostrila tudi naša notranja gospodarska kriza, ki se najbolj drastično izraža v povečani brezposelnosti, socialnem razslojevanju in naraščanju revščine, povečanem zadolževanju države (povečani zunanji in notranji javni dolg), naraščanju proračunskega primanjkljaja in znižanju stopnje gospodarske rasti.

Zgolj zategovanje pasu ni rešitev. Ob nujnih reformnih ukrepih, mora Vlada ponuditi rešitve, ki omogočajo gospodarsko rast in nova delovna mesta. Uporabiti mora veljavne zakonite mehanizme, da bi preprečila škodljive špekulativne posle, zagotovila finančno disciplino in preprečila poceni razprodajo podjetij v državni lasti.

 

6.1 Delavsko upravljanje

Natančno je treba opredeliti in sankcionirati odgovornost članov nadzornih svetov in uprav državnih gospodarskih subjektov, kar bo zagotovilo osebno kazensko in materialno odgovornost za zgrešeno poslovno politiko podjetja. Nadzornike morajo imenovati (in tudi biti imenovani) zaposleni in širša skupnost, ki jo neposredno ali posredno zadeva delovanje podjetja. Sočasno je treba preprečiti klientelistično imenovanje nadzornikov, in sicer z okrepitvijo nadzornih mehanizmov, ki bodo preprečili uresničevanje interesov političnih in poslovnih elit.

Treba je uvesti politiko odprtih knjig. To pomeni, da bo vsak zaposleni imel možnost vpogleda v poslovanje podjetja in v porabo sredstev.

 

6.2 Zadruge in delavsko lastništvo

Zavzemamo se za vzpostavitev zakonodaje in spodbud, ki bodo omogočale ustanavljanje zadrug, kooperativ in podjetij, delujočih po načelu samoupravljanja in pravične delitve ustvarjenega. V tem trenutku so posebej pomembne za ustvarjanje delovnih mest zadruge in ti. podjetja delavskega lastništva/delničarstva, predvsem zaradi njihove samoupravne organiziranosti. Takšna organiziranost je prav zaradi svojih osnovnih principov najmočnejša oblika ekonomske demokracije, ki poleg svojih notranjih procesov odločanja pomeni tudi povezovalni člen z lokalnim okoljem in skupnostjo.

6.3 Pravična razdelitev ustvarjenega

Strategije izogibanja plačevanja davkov so ključni del poslovanja v današnjem kapitalizmu. Najbogatejši na ta način povečujejo svoje bogastvo. Svoje storitve ponuja tudi bančni sektor, ki išče obvode in zakonske luknje, ki omogočajo »optimizacijo davkov«. Izogibanje davčnim obveznostim in nižanje davkov gospodarskim družbam dvakratno škoduje delovnim ljudem. Izpad sredstev iz naslova davkov je neposreden vzrok za povečevanje javnega dolga in obenem za zniževanje ravni javnih storitev in življenjskega standarda delovnih ljudi. Poleg tega mora država nadomestiti izpad s posrednimi davki, kot je davek na dodano vrednost ter s povečanjem obdavčitve dohodkov iz dela.

Odprte poslovne knjige zasebnih in javnih družb so naša temeljna zahteva. To vključuje obvezno poročanje o prihodkih in davščinah ter uvedbo registrov dejanskega lastništva gospodarskih družb, s čimer bi preprečili slamnato lastništvo in obstoj podjetij, ki obstajajo le v poštnih nabiralnikih. Hkrati bi morali odpraviti davčno tajnost v davčnih oazah za prebivalce Slovenije. Tem ukrepom je treba dodati krovni zakon za obdavčitev vseh finančnih transakcij, znan kot Tobinov davek.

 

6.4 Za obdavčitev finančnih transakcij v davčne oaze

Slovenija mora preprečiti beg kapitala v davčne oaze in s tem utajevanje davkov. Po nekaterih podatkih naj bi iz Slovenije “odteklo” preko 70 milijard evrov, zato se zavzemamo za takojšnjo obdavčitev vseh transakcij v davčne oaze. Da bi tovrstne davčne utaje čimprej preprečili, se zavzemamo za takojšnjo uvedbo finančne službe, kot smo jo v preteklosti že imeli – SDK. S tem bomo preprečili davčne utaje, ravno tako pa uredili finančno nedisciplino in neplačevanje prispevkov in plač delavcem.

6.5 “Zategovanje pasu” vodi v socialno katastrofo

Že vstop Slovenije v EU je sam po sebi zahteval vrsto neoliberalnih reform. Odpovedati smo se morali zaščitni politiki domačega gospodarstva, z uvedbo eura je centralna banka izgubila nadzor nad valuto in kapitalski tokovi niso bili več nadzorovani. Z vstopom se je Slovenija posvetila privabljanju tujih kreditov in investicij, s katerimi se je izvedel t.i. drugi val privatizacije oz. “tajkunizacije”. Tako je Slovenija postala tipična dolžniška država, kot so Irska, Portugalska, Grčija, Španija, baltske države in Slovaška, kar se je pokazalo kot velika slabost po nastopu finančne in gospodarske krize s preselitvijo zasebnega dolga v javni dolg in posledično s proračunskim varčevanjem (t.i. zategovanjem pasu).

Proračunsko varčevanje pomeni zmanjševanje državnih investicij in izdatkov za javne storitve, kar Sloveniji zapovedujejo evropske pogodbe oz. “trojka” (ECB, Evropska komisija in Mednarodni denarni sklad). Zategovanje pasu prinaša revščino in splošno družbeno nazadovanje, pri tem pa ne zagotavlja gospodarskega okrevanja. Nasprotno – dodatno poglablja gospodarsko krizo, v kateri je stopnja registrirane brezposelnosti poskočila na 14 %, med mladimi pa celo na 25 %. Vsak euro, ki ga država privarčuje pri proračunskih izdatkih, negativno učinkuje na gospodarstvo, saj neposredno zmanjšuje povpraševanje tako posameznikov kot podjetij. Za vsak “privarčevani” euro je BDP Slovenije do sedaj izgubil 1,6 eura. To je le nekaj izmed mnogih razlogov, zaradi katerih odločno zavračamo sporazume in dogovore v okviru EU, ki nas postavljajo v podrejen in brezpravni položaj.

 

7. TURIZEM

Turizem se gradi skozi leta dela in prizadevanj. Ključno je izboljšati promocijo in prepoznavnost ter tranzitne goste, ki vsako leto potujejo na jadransko obalo, uspeti zadržati vsaj za dan ali dva. Zato je potrebno najprej pravilno in celostno izoblikovati ponudbo, nato pa le-to tudi predstaviti potencialnim gostom, že davno pred vstopom v Slovenijo.

Poleg večjih tradicionalnih turističnih središč, ki jih imamo, je treba graditi tudi na mikro turizmu po celotni Sloveniji, saj imamo zaradi svoje majhnosti prednost v dostopu do različnih turističnih destinacij, kar nam marsikdo zavida.

Slovenski turizem mora v prihodnje ponuditi celotno paleto možnosti, tako prestižnim gostom kot tudi masovnemu turizmu, ki poteka preko prestolnice in znanih destinacij, obale in zdravilišč. Vsekakor pa je treba vključiti v turistično ponudbo tudi manj znane lokalne posebnosti.

Slovenija kot obmorska, alpska, panonska dežela, dežela zdravilišč, vinorodna dežela, dežela mleka in sira ter odlične kulinarike mora zagotoviti razvoj turizma ter odpiranje delovnih mest v tej panogi, ki je pri nas bistveno podcenjena.

Zahtevamo, da naš turizem postane resna in prepoznavna gospodarska panoga, ki bo nudila kruh številnim družinam. Zato se mora turistična infrastruktura uvrstiti med strateško državno premoženje.

 

8. SOCIALNA IN ZDRAVSTVENA POLITIKA

Dosedanja večletna neoliberalna ekonomska in socialna politika, ki je temeljila na umikanju javnega interesa v korist zasebnega, prepuščanju javnih ustanov zakonitostim trga (privatizacija zdravstva itd.) ter umikanju države iz gospodarstva v korist privatnih interesov, že kaže mnoge negativne posledice. Najbolj izpostavljena so predvsem področje zdravstva, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, socialnega varstva, zaposlovanja in šolstva.

Dosedanja prizadevanja države, da bi zaustavila negativne trende, so dokazano neučinkovita. Namesto pričakovanega izboljšanja se je socialni položaj delavcev, upokojencev, izobražencev (inteligence), invalidov, mladine, kmetov in nekaterih revnejših družbenih slojev, le še poslabšal.

Plače zaposlenih so prenizke, prispevki za socialno varnost in davki pa več ne zadoščajo za dostojno preživetje mladih, zaposlenih in starejših ljudi.

 

8.1 Plačna in pokojninska reforma

V okviru načrtovane pokojninske reforme je treba zagotoviti za polno delovno dobo tolikšno pokojnino, da bo nad pragom revščine. Posledično je nujno zagotoviti višjo najnižjo plačo za poln delovni čas in tako vrniti delu in delavcem dostojanstvo in jamstvo za dostojno življenje. Pokojnin ni mogoče zmanjševati. Manjkajoča sredstva mora zagotavljati država iz naslova pravičnejše razdelitve obveznosti in bremen znotraj gospodarstva in davčnega sistema.

Zavračamo stališča neoliberalnih ekonomistov, ki poskušajo v Sloveniji uveljaviti ideje konservativnega liberalizma, delavce in upokojence pa prikazati kot strošek, ki zmanjšuje konkurenčno sposobnost gospodarstva.

Dokazano je, da zmanjšanje prispevkov za socialno varnost ter ukinitev davka na izplačane plače, nista prinesla pričakovanih vlaganj in novih delovnih mest. Povečani dobički delodajalcev so poniknili v davčne oaze ter luksuz, nezaposlenost pa je celo narasla. Zato bomo vztrajali na uveljavitvi medgeneracijske solidarnosti, ki vsem družbenim slojem zagotavlja ustrezne pogoje za dostojno življenje.

 

8.2 Za javno zdravstvo

Zavzemamo se za učinkovit, kakovosten in vsem državljanom dostopen sistem javnega zdravstva tako, da v dopolnilno zdravstveno zavarovanje vrnemo solidarnost.

Ohraniti je potrebno javne zdravstvene zavode in zdravstvene domove, saj se je privatizacija pokazala kot škodljiva in dolgoročno nesprejemljiva. Zasebno delo v zdravstveni mreži ne sme biti pravilo, temveč izjema, in sicer le tam, kjer ni mogoče zagotoviti javne službe.

V Sloveniji ni definirano, kdo poseduje ustrezna znanja za pomoč ljudem v stiski. Preverjene psihoterapevtske šole in tradicije z mednarodno certificiranimi dokazili so izenačene s pisci horoskopov. To področje bo treba regulirati na podlagi strokovnega konsenza.

Zaradi razslojevanja se je povečalo število ljudi, ki potrebujejo psihoterapijo. Zdravstveni domovi zaradi omejenih zmožnosti ne morejo nuditi kvalitetnih storitev, plačljive terapevtske storitve pa so zaradi ekonomske stiske nedosegljive.

Zaradi potiskanja v podzavest postajajo lažji problemi težko obvladljivi in na koncu pripeljejo do zdravljenja z antidepresivi. Potrebno bo omogočiti brezplačne psihoterapevtske storitve na napotnico s čakalno dobo dveh dni in uveljavljati prakso, v kateri bo zdravljenje z antidepresivi zadnja možnost.

 

     

9. ZNANOST, ŠOLSTVO in KULTURA

Gospodarska kriza in recesija že daljše obdobje negativno vplivata na razmere na področju znanosti (raziskovalno-razvojne politike, inovativne dejavnosti in razvoja novih tehnologij) ter šolskega sistema na vseh ravneh izobraževanja po celotni vertikali (od predšolske vzgoje do univerze). Pri tem je okrnjeno tako posodabljanje programov kot uvajanje novih izobraževalnih programov in tehnologij. Kriza v veliki meri vpliva na razvoj kulture v celoti, najbolj pa ogroža samostojne kulturne delavce. Aktualne razmere se odražajo na kakovosti izobraževalnega sistema nasploh, zahteve po zmanjšanju deleža BDP za omenjeno področje se vedno znova pojavljajo v dokumentih in ob obiskih visokih predstavnikov EU. Odločno zavračamo zmanjševanje sredstev za področje izobraževanja. V DSD sledimo naslednjim ciljem:

Na področju oblikovanja zakonodaje v okviru izobraževalnega sistema smo proti nenehnim zakonskim spremembam, ki vplivajo na kakovost šolstva in so odvisne predvsem od pričakovanj trenutne oblasti. Zato predlagamo, da bi bilo smiselno v ustavo zapisati, da se ob zamenjavi vlade ne spreminja šolske zakonodaje v temeljnih opredelitvah. Neprimerno je tudi nenehno menjavanje položajnih uradnikov v resorju izobraževanja, zato predlagamo le zamenjavo ministra in državnega sekretarja.

 

9.1 Za brezplačno šolstvo

Zagovarjamo pravico do enakih možnosti za šolanje, ki mora ostati brezplačno, vključno z zagotavljanjem učbenikov vsem učencem v osnovni šoli, tudi tistim, ki potrebujejo prilagojena gradiva. Smo proti uvajanju novih zasebnih osnovnih in srednjih šol s koncesijo, razen v primerih, kadar ni zagotovljenih dovolj mest v obstoječih osnovnih šolah. Zasebne šole se morajo financirati v celoti s prispevki staršev. Sistem šolanja v naravi naj se povrne v stanje pred krizo, ko so se je lahko udeležili vsi otroci z minimalnim prispevkom staršev. Ponovno naj se prouči možnost za večjo vključenost otrok iz socialno ogroženih družin v letovanja in se jim zagotovi vsaj eno brezplačno letovanje na leto. Zagovarjamo enakomeren (policentričen) razvoj na področju izobraževanja, da ne bosta kakovost in šolanje odvisna od območja, v katerem družina z otroki živi. Zavzemamo se tudi za odpravo razlik med mestom in podeželjem. Uvajanje drugega jezika v osnovno šolo traja predolgo in zato naj postane obvezna praksa v vseh slovenskih osnovnih šolah. Slovenija je podpisnica vseh mednarodnih dokumentov, ki soglašajo z večjim vključevanjem otrok s posebnimi potrebami v redni šolski sistem. Pričakujemo, da se v okviru šolske reforme po dvajsetih letih to začne tudi zares in dokončno izvajati.

Če govorimo o osnovni šoli, so za nas sprejemljive vsebine, ki bodo v največji meri razvijale zdrave osebnosti. To pomeni, da bodo otroci poleg osnovnega pridobljenega znanja pridobivali tudi prave vrednote, zaradi katerih bodo pripravljeni pomagati drug drugemu in starejšim generacijam. Pri tem mislimo tudi na zdrav slog življenja, ki vključuje tudi več gibanja in način prehrane. Naši enajstletniki so med najdebelejšimi v Evropi, kar je skrb zbujajoče. Dosedanji ukrepi ne kažejo zadovoljivih rezultatov. Osnovna šola mora prekiniti z neoliberalističnim pristopom, ki vzpodbuja tekmovalnost in ustvarja elitizem, kjer uspevajo le nekateri. Nesprejemljivo je, da večino vrednot in veščin otrok dobi v krogu družine, medtem ko je šola predvsem posredovalec znanja. Člani različnih strokovnih svetov in drugih predstavniških teles na področju izobraževanja pa bi morali biti imenovani izključno po strokovnih referencah in ne po politični pripadnosti.

 

9.2 Vseživljenjsko izobraževanje

Prizadevamo si za večjo veljavo poklicnega izobraževanja predvsem v poklicih, ki jih primanjkuje. Zavzemamo se za uvedbo vnovičnega sistema vajeništva in s tem vrnemo veljavo tistim poklicem, ki so skoraj izumrli. Mladim je po končanem šolanju srednje ali univerzitetne ravni obvezno treba zagotoviti pripravništvo z ustrezno nagrado.

Poleg izobraževanja v rednih oblikah je treba vsem državljankam in državljanom ponuditi tudi različne dopolnilne oblike izobraževanja, kot je na primer vseživljenjsko izobraževanje. Predvsem bi to veljalo za invalide, osebe s posebnimi potrebami in starejše ljudi, ki si želijo na ta način izboljšati življenje ali pridobiti delo. Nevladnim organizacijam, ki v okviru svojih dejavnosti zagotavljajo različno izobraževanje, pa je treba zagotoviti primeren delež sredstev.

V DSD se zavzemamo tudi za spodbujanje raziskav, ki bodo pripomogle h gospodarskemu razvoju in napredku družbe na vseh področjih. Raziskave morajo dejansko odražati zahteve gospodarstva in aktualno dogajanje v družbi. Prvenstveno zagovarjamo in zahtevamo podporo inovativnosti, tehnološkemu razvoju ter uvajanju novih tehnologij, posebej informacijske tehnologije.

Zagovarjamo sistemsko ureditev računalniškega opismenjevanja, od predšolske stopnje do osnovne šole. Starši se ne zavedajo vseh posledic, ki jih ima na zdravje otroka pretirana uporaba novih tehnologij. Prekomerna in nenadzorovana uporaba interneta, družabnih omrežjih ipd. ima prav tako lahko negativne posledice na celosten razvoj otroka. Posledice se kažejo na vse večjem številu otrok, ki imajo težave s koncentracijo, ki so odtujeni, opuščajo skupinske igre, pri čemer ni treba posebej poudarjati, kako se je zmanjšala pismenost in poslabšala bralna kultura.

 

9.3 Mediji, kultura in šport

V današnjem okolju se ljudje zaradi tehnološkega napredka od narave čedalje bolj oddaljujemo, smo pa izpostavljeni vplivom tehnologij, ki so v neoliberalni praksi celo bolj nepredvidljive od narave. Neoliberalizem v okolju, kjer je čedalje manj naravnih vplivov, z mediji stimulira prvinske človeške nagone. Tako se je kultura zreducirala na neprestano oglaševanje, ki skuša minimalizirati racionalno in odraslo odločanje. Gre za kulturo, ki na strukturni ravni vzpodbuja zasvojenost, ne-solidarnost, anti-intelektualizem.

Treba bo vpeljati in prakticirati bistveno strožjo medijsko zakonodajo, ki omejuje vsebino in količino oglaševanja v medijih, na javnih prostorih in zasebnih površinah, ki so vidne iz javnih prostorov.

Zavzemamo se za:

– prepoved oglaševanja z elementi psihološke manipulacije,
– dodaten poostren nadzor nad promocijo otroških izdelkov in prehrane,
– vpeljavo vrednot solidarnosti in sonaravnega razvoja na področjih umetnosti, kulture, vzgoje in izobraževanja.

Na področju športa in rekreacije smo za usklajen in enakomeren razvoj tako vrhunskega kot rekreacijskega športa, prav zadnji naj bi imel še večjo veljavo in dostopnost za vse državljanke in državljane v okviru javnega sektorja.

Podpiramo spoštovanje slovenskega jezika, jezika manjšin in slovenskega znakovnega jezika ter njihovo uporabo v vseh okoljih in založniški dejavnosti. V DSD smo odločno proti razprodaji slovenskih založniških hiš, ki so vir slovenske pisane besede za vse rodove državljank in državljanov.

Zavedamo se pomena kulture za narodno identiteto in ohranjanje kulturne dediščine. Zato je področju kulture treba zagotoviti več sredstev za dostojno delovanje vseh vključenih.

 

10. OKOLJSKA POLITIKA

Vse pogostejše poseganje industrijskih, gradbenih, komunalnih in drugih razvojnih projektov v okolje ima ob nekaterih pozitivnih finančno-ekonomskih učinkih tudi vrsto negativnih posledic. Zaradi tega prihaja do poslabšanja kakovosti naravnega okolja in podnebnih sprememb ter do vse večjega ogrožanja zdravja ljudi zaradi nenehnega povečevanja škodljivih kemičnih izpustov (emisij) kakor tudi pretirane uporabe kemičnih sredstev v kmetijstvu. Slednje škoduje zdravju ljudi, povečuje obolevnost, ogroža vodne vire in hkrati slabi naš ekosistem.

10.1 Trajnostni razvoj

Zavzemamo se za uvajanje le tistih sodobnih razvojnih tehnologij in postopkov, ki okolja ne bremenijo z negativnimi učinki in ne ogrožajo zdravja ljudi ter zagotavljajo večjo izrabo obnovljivih energetskih virov.

Razvoj trajnostne rabe obnovljivih virov in prehod v brezogljično družbo je mogoče začeti že s poudarkom na subvencioniranju obnovljivih virov energije in okoljsko sprejemljivega razvoja. Obenem je treba poskrbeti za trajnostno in učinkovito uporabo domačih energetskih virov in obnovitvenih sposobnosti okolja, in sicer tako kmetijske zemlje, gozdov in vode kot tudi vetra, geotermalne energije in sončnega obsevanja. Biotska pestrost vseh oblik življenja na našem območju je del bogastva Slovenije, državna zakladnica najvišjega pomena in naj se šteje za skupno dediščino vseh prebivalk in prebivalcev.

Zaradi vse pogostejših poskusov zmanjševanja plodnih kmetijskih zemljišč in razvrednotenja naravnega prostora vztrajamo na stališču, da je treba nujno sprejeti ustreznejšo zakonodajo. Ta mora učinkoviteje omejevati kakršne koli posege v naravni prostor, predvsem pa preprečevati ustvarjanje dobička s špekulativnim posli spreminjanja namembnosti in preprodaje plodnih kmetijskih zemljišč.

 

10.2 Pitna voda in zrak sta javni dobrini

Privatizacijo virov energije ter obstoječe prometne, telekomunikacijske in energetske infrastrukture je potrebno nemudoma ustaviti. Čista pitna voda in zrak sta javni dobrini ter pravici, ki ju mora država zagotoviti sleherni prebivalki in prebivalcu. Infrastrukturo moramo prilagoditi zadovoljevanju družbenih potreb na okoljsko vzdržen način, na primer s širitvijo okoljsko manj obremenjujočih oblik javnega prometa in prevoza dobrin.

10.3 Samooskrba in kmetijstvo

Še ob osamosvojitvi je Slovenija dosegala 80 odstotno stopnjo samooskrbe s hrano. V zadnjih letih pa je stopnja samooskrbe padla pod 30 odstotkov, postali smo povsem odvisni od uvoza hrane. Zavzemamo se za spodbujanje in ozaveščanje o pomembnosti samooskrbe v Sloveniji. S tem bi rešili tudi problem čedalje večjega zaraščanja obdelovalnih površin, obenem pa bi nastajale pridelovalne skupnosti, ki bodo poleg prehranske imele tudi povezovalno in socialno funkcijo.

Veliko oviro pri povečevanju samooskrbe in neodvisnosti pri proizvodnji hrane predstavljajo prizadevanja kapitala za povečano koncentracijo nadzora nad svetovno proizvodnjo hrane. Peščica podjetij z agresivno uporabo različnih oblik zaščite intelektualne lastnine vse bolj nadzoruje reproduktivni material, s čimer kmete spravlja v čedalje bolj podrejen položaj. Zakonodaja, ki predvideva izjemno visoke stroške za ščitenje sort in registracijo gensko spremenjenih organizmov, s tem onemogoča majhne žlahtnitelje, mala podjetja in javne raziskovalne ustanove ter pospešuje oblikovanje monopolov.

Odločno nasprotujemo politiki zaščite intelektualnih pravic, ki omogoča patentiranje ali drugačno prisvajanje bioloških organizmov ali njihovih lastnosti in izkoriščanje patentov za povečevanje moči kapitala ter zaviranje napredka. Zavzemamo se tudi za prosto izmenjavo razmnoževalnega materiala ter za neomejeno pravico do izboljševanja kmetijskih sort in pasem v skupno dobro. Država mora ustanoviti in vzdrževati genske in semenske banke ter druge načine ohranjanja za kmetijstvo pomembnih sort in pasem. Med te sodijo tudi stare slovenske sorte in pasme, katerih dragoceno gensko pestrost bomo na ta način obvarovali pred izginotjem.

 

11. VARNOSTNA POLITIKA

Mednarodni položaj in varnost Republike Slovenije sta se v času po naši osamosvojitvi bistveno spremenila. Danes je Slovenija kot članica OZN država, ki v skladu s svojimi možnostmi prispeva k izvajanju mirovnih operacij pod okriljem OZN. Te aktivnosti so bile do sedaj dobro sprejete in v luči humanitarne pomoči, varovanja človeških življenj ter zagotavljanja in varovanja miru velja nadaljevati z njimi v okviru razpoložljivih možnosti.

Republika Slovenija si mora v svoji varnostni dimenziji prizadevati, da se v največji možni meri zagotovi reševanje sporov po diplomatski poti in brez orožja ter da se eskalacija konfliktov ustavi že pred uporabo le tega.

11.1 EU in NATO

Z vstopom v EU in NATO so se spremenila varnostna vprašanja in grožnje, s katerimi se soočamo. Zaradi izjemnega napredka tehnologije in z njo povezane varnosti na vseh ravneh je danes v ospredju predvsem kibernetska varnost in z njo povezano varovanje strateške in kritične infrastrukture. Z vstopom v NATO pa so bili bistveno spremenjeni tudi varnostni vzorci in grožnje, s katerimi se soočamo v Republiki Sloveniji.

Teroristične grožnje niso nekaj, pred čimer bi bila Slovenija popolnoma varna. So realnost, ki je povezana predvsem z našim delovanjem v NATO. Na tej točki je torej potrebno jasno izraziti stališče, da je izstop iz NATA nujen, in sicer čimprej, vendar pa na nadzorovan način.

Na ta način bo Republika Slovenija imela dovolj časa za pripravo resne varnostne dimenzije, ki bo učinkovita in davkoplačevalcem prijazna. Predvsem pa to pomeni, da RS ne bo več izvajalka ekspanzionistične kapitalistične osvajalske politike zaradi interesov peščice lastnikov kapitala, ki v oboroženih spopadih na številnih področjih bijejo vojne zaradi lastnih koristi in naravnih virov. Najboljši primer za to so t.i. naftne vojne.
Zavzemamo se za:

– Za čimprejšnji nadzorovan izstop iz Zveze NATO.
– Spoštovanje načel mednarodne solidarnosti, vzajemnosti, reševanje sporov z mirnimi sredstvi, razvijanje dobrososedskih odnosov, krepitev miru in varnosti v svetu in spoštovanje mednarodnega prava.
– Prizadevali si bomo za zagotavljanje varnega življenja naših državljank in državljanov ter za učinkovito obrambo države, ki bo temeljila predvsem na zagotavljanju teritorialne varnosti v smeri obvarovanja države in njenih državljanov pred novodobnimi grožnjami, kot so kibernetski napadi na kritično infrastrukturo in preprečevanje terorističnih napadov.

12. ZUNANJA POLITIKA

Na področju zunanje politike je Republika Slovenija uspela le delno uveljaviti svoje ime in ugled v mednarodni skupnosti. Bili smo že v položaju, ko so nam v različnih forumih, skupnostih, odborih ali režimih zaupali funkcije vodenja, ki smo jih uspešno opravili. Nenazadnje smo tudi s predsedovanjem EU leta 2008 dosegli in pridobili določeno znanje in izkušnje, ki pa bi jih morali bolje izkoristiti v korist svoje države.

Slovenska diplomacija je sedaj že prebolela najstništvo in se mora resno vključiti v delovanje države in odprtih vprašanj, ki jih ima Republika Slovenija na mednarodnem parketu. Zato bo v prihodnje potrebno v zunanji politiki zasledovati in izvajati sledeče:

– Zavzemamo se za uresničevanje dobrososedskih odnosov z vsemi sosednjimi državami, upoštevaje načelo vzajemnosti, vzajemnega spoštovanja in nevmešavanja.
– Graditi je treba dobro sodelovanje z vsemi državami članicami EU.
– Potrebno je povečati in izboljšati sodelovanje s slovanskimi narodi, ki niso del EU.
– Prizadevali si bomo, da bo Slovenija še nadalje, v okviru svojih bilateralnih in multilateralnih odnosov z drugimi državami, prispevala k razvoju mednarodnih odnosov in sodelovanja med narodi in državami na vseh področjih.
– Zavzemamo se za večje sodelovanje z našimi manjšinami in narodnostnimi skupnostmi v drugih državah, tako se bo bistveno okrepilo tudi sodelovanje in komunikacija s Slovenci, ki živijo v tujini.
– Načrtno in temeljito se morajo začeti izvajati priprave na kandidaturo Republike Slovenije v različne forume in organizacije, pri tem pa si je treba prizadevati, da z načrtovanimi aktivnosti s kandidaturo tudi uspemo. Pri tem je potrebno načrtno graditi mrežo vzajemnih podpor, ki jih moramo dosledno spoštovati.
– V okviru mednarodnih organizacij in režimov si bomo prizadevali, da bomo v delovna telesa teh organizacij vključili večje število naših predstavnikov.
– Na ravni EU si moramo v okviru rednega dela vseh delovnih teles in tudi na drugih srečanjih prizadevati za vidnost Slovenije na vseh področjih, kar mora biti naloga vsakega slovenskega predstavnika, ki v teh telesih, na srečanjih in pogovorih zastopa našo državo.
– Republika Slovenija in njeni državljani s strani Nemčije še vedno niso prejeli poplačila gmotne škode, storjene v drugi svetovni vojni. Slovenska diplomacija mora resno in direktno odpreti to vprašanje in ga v vsaki komunikaciji z Nemčijo postaviti na dnevni red ter obravnavati do dokončnega zaprtja tega vprašanja.
– Na območju JV Evrope ali bolje Balkana – naše bivše države si mora Slovenija povrniti ugled, ki smo ga v celoti zapravili. Opreti se moramo na prednosti, ki jih še imamo, jih poznamo in se jih zavedamo in na tak način pristopiti k partnerjem v vseh novonastalih državah tega območja ter v duhu partnerskega in enakopravnega obravnavanja iskati možnosti za večje sodelovanje na vseh področjih.
– Fokus slovenske diplomacije je potrebno preusmeriti na področja Južne Amerike, Bližnjega Vzhoda in Azije ter Afrike. Pri tem bo treba reorganizirati diplomatsko mrežo predstavništev v smeri lastnih kapacitet. Delovanje mora biti osredotočeno na gospodarske aktivnosti in tokove, ki utirajo pot gospodarstvu oziroma jim sledijo.
– Sredstva za delovanje zunanje politike je potrebno usmeriti tudi v promocijo države v smislu organizacije mednarodnih dogodkov v Sloveniji s široko mednarodno participacijo. Tu bo lahko Slovenija ponudila in predstavila svoje možnosti za delovanje na posameznih področjih.
– V okviru dejavnosti v zunanji politiki in delovanju EU bomo zahtevali prepoved delovanja nacifašističnih organizacij ter ostro obsodili oživljanja nacizma in fašizma ter poveličevanje kolaboracije z okupatorji med drugo svetovno vojno.

DELU povrniti ČAST in LJUDSTVU OBLAST

Demokratična stranka dela – DSD je združenje delovnih ljudi, državljank in državljanov, ki na demokratičen način uresničujejo politična načela in cilje, določene v programu in statutu stranke ter so v skladu z ustavnopravnim redom Republike Slovenije.

Prizadevamo si za pravno in socialno pravično državo ter napredno ekonomsko in kulturno družbo. Temeljni vrednoti DSD sta delo in znanje, ki določata položaj vseh državljank in državljanov (delovnih ljudi in občanov), ob upoštevanju medgeneracijske solidarnosti.

Zavezani smo vrednotam dela, solidarnosti (še posebej med generacijami), znanja kot osnove družbenega napredka, ki temelji na odgovornosti posameznika, socialni pravičnosti, humanosti, enakosti, svobodi in človekovih pravicah.

Le s prevzemanjem pobude v boju za pravice delavcev bomo lahko skupaj delu povrnili čast. S postopno nadgradnjo in spremembo političnega prostora ter strukture družbe, v kateri bomo pri odločitvah aktivno sodelovali vsi, pa bomo ljudstvu povrnili tudi oblast.

Prepričani smo, da lahko ustavimo čedalje večje izkoriščanje delavcev in delovnih ljudi, kratenje socialnih in zdravstvenih pravic, zategovanje pasu in odpovedovanje v imenu lepšega jutri, ki nikdar ne pride. Program predstavlja načine, ki lahko usmerijo Slovenijo na pot v novo družbeno ureditev, v kateri ne bo prostora za izžemanje delavcev in uničevanje okolja oziroma osnovnih življenjskih pogojev. Takšna prihodnost zahteva vzpostavljanje in povezovanje političnih sil, ki bodo s široko oporo v najširših ljudskih množicah sposobna apetitom lokalnega in mednarodnega kapitala reči jasen “NE”. Le skupaj bomo lahko zgradili državo Slovenijo, kjer bodo namesto kapitala v največji mogoči meri veljale in zavladale vrednote solidarnosti, socialne pravičnosti, humanosti, enakosti, svobode in človekove pravice, kjer bo družba okoljsko ozaveščena in odgovorna, prav tako pa bo odgovoren njen posameznik.