• 059 059 039
  • info(AT)dsd.si

ZABLODE SLOVENSKE LEVICE

V članku z zgornjim naslovom, ki je v daljši verziji dostopen na (povezavi) , sem skušal opozoriti na nezavidljivo stanje na slovenski politični levici v zadnjem času in predlagati nekaj načinov, kako bi se dalo tako stanje preseči, da nam ne bi bilo treba ponoviti napak, ki so nas vodile do sem. Pred vami je članek v skrajšani obliki, kjer ponavljam nekaj osnovnih trditev.

Ugotovimo lahko, da je bila prava levica, ki temelji na domačem lastništvu kapitala in na delavskih pravicah, vse od osamosvojitve pred četrt stoletja obsojena na životarjenje na robu političnega prostora. V času prevlade skrajnih liberalnih političnih in ekonomskih idej, ki so doživele razcvet po vrhu finančne krize v letih 2008-13, je tako velik del napredno, levo orientiranih volilcev ostal brez prave politične opcije, ki bi zagovarjala njihove interese. Nekdanja partija se je zbrala v SD, ki je postopoma povsem opustila leve politične vrednote, večina ljudi, ki so v javnosti nastopali kot levičarji (od Drnovška, preko Jankovića do Cerarja) pa so postali glavni zagovorniki liberalnih politik, ki so vodile do trenutnega poraznega stanja v vseh delih naše države: od razprodaje vsega vrednega državnega premoženja, bank, zdravstva, sodstva do splošne naveličanosti nad domačo politiko, za katero se včasih zdi, da je le izvrševalec tujih, predvsem nemških direktiv.

Ko se je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami več manjših levih strank zbralo v koalicijo Združena levica (ZL), je bilo že misliti, da so se razmere naposled spremenile. ZL je odločno obsodila poceni razprodajo državnega premoženja, sledenje tujemu diktatu in vztrajno je zagovarjala vrednote antifašizma, ne na podlagi nekdanje diktature, temveč na demokratični, vključujoči osnovi, z ozirom na potrebo po tem, da presežemo (zgolj navidezni) ideološki razkol med levo in desno politiko, ki sta v zadnjega četrt stoletja v resnici ves čas trobili v isti rog.

Združena levica se je leta 2014 prebila v parlament, zato smo imeli vsi od našega mladega gibanja upravičeno visoka pričakovanja. Ta smo želeli kronati z združitvijo majhnih in med sabo po nepotrebnem tekmujočih strank v enotno, napredno in demokratično stranko Združeno levico. Na tej osnovi bi se lahko razširili preko kroga začetnih podpornikov – zanesenjakov in po nekaj volitvah verjetno tudi prepričali dovolj ljudi, ki trenutno svoje glasove mečejo stran za razne Erjavce, Židane in Cerarje, da bi postali glavna levosredinska stranka v državi. Šele s tem bi lahko preprečili številne škodljive politike, ki jih takoimenovana levica v SD in DeSUS-u danes podpira, pri tem pa skoraj ne zaostajajo za Janševimi ekstremnimi desničarji.

Načrt se žal ni posrečil. Večina od šestih poslancev Združene levice je namreč takoj po izvolitvi v parlament prenehala sodelovati s koalicijo, ki jih je v parlament predlagala. Raje so si sami prilastili večino denarja in javne pozornosti, za kar je celotna koalicija pred tem trdo delala. Prilastili bi si tudi ime Združene levice, če jim ne bi tega še prav čas preprečili, zato so se morali preimenovati v “Levico” in pod tem imenom zdaj nastopajo kot samostojna stranka. Kaj je botrovalo temu nesrečnemu razdoru?

Kljub temu, da je ZL obljubljala novo politiko, žal odgovor ni v slovenski politiki nobena novost: samoljubje in nezrelost vodilnih posameznikov, predvsem Luke Mesca in Violete Tomić. Kljub temu, da pred vstopom v parlament nista imela nobenih izkušenj ne s politiko ne s katerimkoli družbenim sistemom od ekonomije do prava, sta skupaj z majhno skupino podpornikov mlado levo gibanje pripeljala v slepo ulico, kjer jima je vsak nasvet in kakršnokoli drugačno mišljenje povsem odveč. Tudi če je bilo ponujeno v dobri veri in s strani somišljenikov.

Še huje, vodilna skupina okrog teh dveh uzurpatorjev in njunega kroga v IDS je raje od ljudi, ki so jih v parlament izvolili, začela poslušati svoje podpornike iz tujine (Sirizo, Podemos in vsako ekstremistično skupino, ki jih je pripravljena podpreti) in pa druge slovenske stranke, ki že tako dolgo neuspešno vodijo našo državo. Pri tem pa so jim postali v svojih stališčih včasih kar srhljivo podobni, kot recimo Violeta Tomić, ki bi rada begunce poslala kar nazaj na vojna območja, pri nas pa uvedla diktaturo po vzoru Venezuele. Ali pa Luka Mesec, ki se je namesto za predsednika pustil izvoliti (predvsem s strani pravovernih članov, ki jih ni dal izključiti in pa svojih sorodnikov) za “koordinatorja” stranke, po drugi strani pa znotraj svojih vrst ne trpi niti najmanjše kritike, prav tako kot Janez Janša, katerega zrcalna slika si očitno želijo postati v takoimenovani “Levici”.

Slovenska levica je tako spet razcepljena in v pričakovanju ponovne odrinjenosti na rob političnega parketa, saj je gotovo, da bo “Levica” na srednji rok propadla (že zdaj imajo manj članstva kot ga je sploh potrebnega za ustanovitev stranke po veljavnem zakonu!), ostali pa bomo razdrobljeni gotovo ostali izven parlamenta.

Kaj nam je torej storiti? Ocenjujem, da je potreben najprej globok premislek o vseh napakah, ki jih je slovenska politika zagrešila v zadnjih 25 letih. Od teh zablod, ki jih naštejem sedem, so tri organizacijske narave in štiri vsebinske.

Tri organizacijske: nedemokratičnost, frakcionaštvo in amaterizem, bo moč preseči, ko se bodo vse slovenske napredne sile (ne zgolj politične stranke!) združile v enotno stranko, ki bo upoštevala osnovna načela demokracije in kjer bo osnovno merilo napredovanja osebna sposobnost in osebna odgovornost, ne pa zveza z vsakokratnim vodstvom stranke ali pasja poslušnost. Predvsem pa bomo potrebovali ljudi, ki ne bodo v parlamentu, v vladi ali v odborih državnih podjetij kinkali (kot imajo navado v SDS ali SMC) ali pa se smešili z neznanjem in nekim neumnim revolucionarstvom (kot to počne “Levica”). Predvsem pa se mora vsaka resna leva stranka zavedati, da ni dovolj, da ponavlja slogane o družbeni lastnini, delavskih pravicah in o pitni vodi, ampak da predvsem zagovarja slovensko suverenost v vseh zadevah, političnih in ekonomskih, saj bomo le tako prišli do (kar nam danes tako manjka) samozavestnih ljudi, ki bodo ponosni na svojo državo in ne bodo navijali za tuj prevzem vsega od naših naravnih virov do podjetij in nenazadnje ljudi (pomislimo, da so tisti mladi, sposobni ljudje, ki se izselijo, pravzaprav “podarjeni” tujini!).

Le tako bomo prišli do resne leve politične opcije in ne te žalosti danes, ki niha med SD, ki je zgolj blažja različica desnice, do “Levice”, ki se obnaša bolj kot skupinica anarhistov kot pa resna politična stranka, ki bi ji kdo zaupal vodenje države. Prav to bi moral biti naš cilj, ki je s skupnim delom gotovo uresničljiv 2-3 volilne cikle od zdaj. Za to pa se bomo morali nehati kregati, kdo je bolj levi in kdo bolj zaslužen za kaj, saj s tem samo pomagamo avtoritarnim na pol fašistoidnim desničarjem in medlim, nenačelnim sredincem, zbranim v žalostni podobi SMC.

V ta namen je potrebno torej vzeti volilni program Združene levice in ga primerno dopolniti ter na tej osnovi zbrati čim-širšo skupino, ki bo enotno nastopila na volitvah v imenu levice. Pri tem ne smemo izgubljati energije z neresnimi skrajneži kot so razni samozvani komunisti, pirati ali pa s tistimi izolacionisti iz nekdanje IDS; priložnost pa je nujno potrebno dati vsem sposobnim ljudem, tudi če se ne strinjamo z vsem, kar so kdaj v preteklosti zagovarjali, kot so nekdanji (ali trenutni) kadri SD, SMC, DeSUS ali PS, ki so spoznali napako svojih preteklih politik. Prav tako ne smemo izključiti taktične volilne koalicije s kom, ki se novi stranki ne bo takoj od začetka pridružil – take stvari namreč terjajo modrost in demokratičnost, ki ju do zdaj nismo pokazali dovolj.

Pri tem se bo morala stranka tudi po vsebinski plati posvetiti nekaterimi vprašanjem, ki se jim do sedaj nismo znali. V prispevku navajam predvsem štiri: (1) stranka bo morala znati obsoditi nasilno revolucijo in komunistično diktaturo, kar še vedno gre težko z jezika marsikomu na levici, a kako drugače se demokratična leva stranka ne bo mogla osnovati; (2) odločno se bo morala zavzeti za kapitalistični gospodarski sistem z močno, a pametno vlogo države na ključnih področjih – in ne zapasti v zanko bodisi planskega gospodarstva bodisi popolnoma neurejenega divjega kapitalizma kot ga imamo danes; (3) ponovno se bo morala postaviti na čelo zavzemanja za nacionalni interes, da ne rečem za (neagresivni) nacionalizem, predvsem na področjih, ki zadevajo bistvo naše težko priborjene države – ekonomijo in zagovarjanje naših interesov navzven, predvsem na ravni Evropske unije; (4) in nenazadnje zavračanje pretiranega vpliva Rusije, ki je v zadnjih letih odločena spodkopati demokratične evropske države, saj je prav zavrnitev avtoritarnih, populističnih režimov, ki se širijo po vzhodni Evropi (Madžarska, Poljska, Srbija), ki jih želi posnemati tudi naša desnica, naš prvi cilj tako doma kot na tujem.

Čas je torej, da začnemo z resno politično akcijo v namen oblikovanja prave leve politične opcije pri nas, ki se bo naslanjala na domače znanje in sposobnosti in ne bo zgolj podaljšek tujih interesov. Pri tem so nam pretekle napake ne le v svarilo, temveč v oporo, da tokrat ne smemo dopustiti, da bi se neverjeten potencial prvotne Združene levice spet razgubil zaradi nesposobnosti in napuha posameznikov. Preveč časa je preteklo odkar je bila prava, demokratična levica upoštevanja vreden faktor v slovenski politiki in prav v tem času je na nas, da ne dopustimo, da preteče še nadaljnjega četrt stoletja, preden se ponovno organiziramo, kajti ogroženost osnove naše države in naše suverenosti terja, da s tem več ne odlašamo, saj bo v nasprotnem primeru naša država gotovo manj demokratična in manj samostojna kot si jo želimo in zaslužimo.

Avtor: Luka Vlaović

Povezava objave: http://dsd.si/g9UIB

Zadnje objave

Pridruži se nam na Facebook-u
Povezava objave: http://dsd.si/g9UIB