• 059 059 039
  • info(AT)dsd.si

TTIP ali CETA? Nobenega! Oba sta enako škodljiva!

TTIP ali CETA? Nobenega! Oba sta enako škodljiva!

Začetek 21. stoletja je ponovno na tehtnico postavil pravice delavca. Pravice, ki so bile izborjene pred stoletjem in so delavcu omogočale preživetje in dostojanstvo se ponovno tehtajo in prerazporejajo. Revizionizem se torej ne dogaja zgolj v političnem smislu temveč tudi v gospodarskem. Kot lep dokaz tega, da kakovost ni zmeraj le navzgor usmerjena puščica lahko najdemo že v davni preteklosti. Stari Grki so namreč v svojih hišah uporabljali sanitarije, medtem ko so nekaj stoletij kasneje ljudje iztrebke metali na ulico. Takšno nazadovanje je bilo posledica ideološkega delovanja in ne naravnih nesreč.

Vprašanje je, ali lahko dandanes sploh razločujemo med političnim in gospodarskim vidikom saj je politični vidik popolnoma podrejen gospodarskemu interesu; elegantna metoda nadzorovanja države preko ekonomskih vzvodov se kaže v pojavih, kjer vse več predsednikov ali predsednikov vlad prihaja iz zasebnega sektorja. Moderno je namreč govoriti, da mora biti država upravljana kot podjetje.

»Zahodna civilizacija« zase trdi, da temelji na demokraciji, ki se prevaja kot vladavina ljudstva. Današnje dogajanje pa ne moremo enačiti z vladavino ljudstva; prej z vladavino kapitala. Prišli smo do točke, kjer se demokracija in kapitalizem bojujeta za prevlado. Če zmaga kapitalizem kot humus političnega delovanja, se bomo vrnili v fevdalizem, kjer so lastniki kapitala tudi lastniki človeških življenj. Kapitalizem vse bolj postaja platforma delovanja, demokracija pa kulisa. Plastičen opis situacije so Potemkinove vasi, ki prikazujejo neobstoječe resnice.

Začetek dvajsetega stoletja je bilo obdobje, ko so delavci pridobili svoje pravice. Začetek 21. stoletja je obdobje, ko si kapital želi povrniti absolutne pravice. Iz zapisanega izhaja, da se kolesje zgodovine obrača nazaj namesto naprej.

Iz realne situacije izhaja, da sta EU in ZDA dva največja gospodarska bloka sveta, ki težita k združitvi z namenom širitve trga in ustvarjanja prihrankov oziroma povečevanja dobičkov. Tukaj ne gre za razvoj, saj razvoj temelji na civilizacijskem napredku. Gre namreč za rast, ki temelji na monopoliziranju bonusov v rokah kapitala.

Po besedah iniciatorjev sporazumov je ideja sporazumov povečevanje konkurenčnosti gospodarstva s čimer bi konkurenčnejša podjetja nadomestila tista manj konkurenčna. Predlagatelji sporazuma se naslanjajo na koncept »Nevidne roke«, ki brez intervencij države in na podlagi zakonov narave uravnavajo delovanje družbe. Preživijo močnejši na račun šibkejših.

Ob tem se moramo vprašati, a ni sklicevanje na zakonitosti narave korak nazaj glede na civilizacijske dosežke? A ni civilizacija tisto, kar nas loči od podložnosti zakonom narave?

Če je temu tako, lahko zaključimo, da zavoljo maksimiranja profita zajedamo substanco civilizacijskega dosežka. Tovrstne parazitske prakse se iz desetletja v desetletje razvijajo na račun delavskih pravic, ki so del človekovih pravic.

Vprašanje, ki sledi iz tega je, kakšna je rešitev, ko bodo pravice izčrpane in profiti maksimalni?

Naj kot nadaljevanje razmišljanja navedemo zgolj nekaj javno predstavljenih dejstev in raziskav različnih mednarodnih institucij.

Predstavljamo vam povzetek afirmativne študije EU, ki temeljijo na metodi CGE Svetovne banke (http://trade.ec.europa.eu/doclib/docs/2013/september/tradoc_151787.pdf)

(WB Computable General Equilibrium), se nanašaja na sporazum TTIP in govorijo sledeče:

  • da bo ob zmanjšanju ali odpravi trgovinskih omejitev sledilo zmanjšanje nekonkurenčnih sektorjev, kar bo na začetku povzročilo povečanje brezposelnost, ki pa se bo kaj kmalu spet znižala, saj se bodo delavci zaposlili v bolj konkurenčnih sektorjih. Predvideva namreč polno zaposlenost.

  • da tržni mehanizem omogoča prezaposlitev – ponovno zaposlitve med sektorji. Določa in predvideva ravnotežje za vse trge v gospodarstvu; prihodki so distribuirani na isti način, ne upošteva pa negativnega učinka na zaposlovanje.

  • da se bo povečala produktivnosti, ki bo urejala distribucijo prihodkov s čimer se bodo prihodki delavcev povečevali premo sorazmerno s produktivnostjo.

Če bi ugotovitve raziskave držale, bi bil delež prihodkov delavcev pri delitvi ustvarjenega stabilen, v resnici pa se ta delež že več let v večini držav znižuje, kljub rasti produktivnosti in avtomatizaciji delovnih procesov. To pomeni, da prihodki delavcev ne sledijo produktivnosti in nerazumno je, da bi na takšni domnevi oblikovali rast, ki naj bi jo prineslo uveljavljanje prostotrgovinskih sporazumov. Ob naštetem pa ne upošteva avtomatizacije delovnih mesto, ki bodo nadomestile delavca, s čimer ne moremo računati na uravnavanje zaposlenosti, kot trdijo avtorji.

Nadalje avtorji trdijo, da:

  • standardni model temelji na domnevi, da so cene fleksibilne, kar drži vsak trg v ravnotežju.

  • napovedujejo, da se bo z njim zagnala gospodarska rast v EU in povečal BDP. Z okrepitvijo trgovinske menjave se bo spodbudila rast gospodarstva EU in prispevala dodatnih € 94 milijard oziroma 0,5 % k sedanjemu BDP-ju celotne EU do leta 2027. Gre za enkratno povečanje in ne gre za letno stopnjo rasti EU gospodarstva. (Tako imenovani blagodejni vpliv sporazumov, ki bodo v petnajstih letih povečali BDP za 0,5 % je manjši kot je višina škode, ki jo v enem letu lahko povzroči že manjša vremenska ujma).

  • da se bodo povečali tudi dohodki gospodinjstev (v povprečju za 445 €/gospodinjstvo EU).

Naj na kratko predstavimo trditve Jeronima Capalda o TTIP ((https://ase.tufts.edu/gdae/Pubs/wp/14-03CapaldoTTIP.pdf), ), ki v svoji študiji uporablja model GPM Združenih narodov (UN Global Policy Model), ki temelji na tezi, da vedno, ko se pojavi manko v povpraševanju, to sproži tudi brezposelnost.

Ugotovitve:

  • skupni izvoz se bo lahko spremenil, vendar se bo skupna trgovinska bilanca zmanjšala, kar bo pripeljalo do manjše spremembe BDP in potencialne izgube zaposlitev v okviru EU.

  • BDP naj bi se v državah EU zaradi TIPP-ja znižal. Zmanjšali naj bi se tudi prihodki gospodinjstev. (V Veliki Britaniji naj bi gospodinjstva izgubila 4.200 €, v Nemčiji pa 3.400 €.)

  • v EU bomo izgubili 600 tisoč delovnih mest (v S Evrope cca 223 tisoč delovnih mest, Nemčija 134 tisoč, Francija 130 tisoč mest in J Evropa okrog 90 tisoč delovnih mest).

  • Predvideva večjo evropsko dezintegracijo; podatki kažejo, da bo manj trgovanja znotraj Evrope, torej med državami članicami.

  • širitev trgovanja je mogoča le z večjo evropsko konkurenčnostjo, kar pa se lahko zgodi le z rezi v prihodke delavcev. Vsaka država bo morala pritiskati na svoje delavce, da bo proizvodnja cenejša kot zdaj, če hoče biti konkurenčna ZDA, kar pomeni zniževanje evropske cene dela. Če hočemo torej povečati evropski delež v trgovanju, moramo osiromašiti delavce.

  • delež prihodkov delavcev ZDA v BDP-ju se zmanjšuje in dela v korist transferja prihodkov od delavcev h kapitalu in rentam. Delo bo torej moralo postati precej cenejše.

  • zaradi manjše zaposlenosti bodo države članice EU pobrale manj davkov, kar otežuje, če že ne onemogoča izvajanje javnih politik. Nižji prihodki ob nespremenjeni višin davkov bodo prihodki države manjši; zmanjševanje realnih prihodke in investicije pa bo zmanjšalo možnost za gospodarsko rast. Z zmanjševanjem deleža delavskih prihodkov se gospodarstva izpostavljajo tveganjem.

Študija Martina Myanta in Ronana O’Briena ((http://www.etui.org/Publications2/Working-Papers/The-TTIP-s-impact-bringing-in-the-missing-issue) govori o podobnih težavah kot študija Jeronima Capalda:

  • na podlagi optimističnih napovedi se bo povprečni dohodek Evropejke/ Evropejca zaradi TTIP povečal kvečjemu za ceno ene kave na teden,

  • EU ima veliko močnejše zakone za zaščito potrošnikov in njihovih pravic, ravno tako pa tudi za zaščito okolja na splošno,

  • s sprejetjem TTIP sporazuma, se bodo negativne posledice le tega odražale na vsakdanje življenje državljanov in tudi njihovo kvaliteto. Odstranitev regulatornih ovir dejansko pomeni znižanje ali celo odpravo ključnih socialnih in okoljskih zakonodaj, kot so na primer delavske pravice in zaščita delavcev ter zakonodaja za varnost živil.

Nenazadnje omenimo še domačo študijo, ki jo je izvedel Center poslovne odličnosti Ekonomske fakultete (http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/projekti/2015/TTIP/TTIP_Analiza__1_.pdf) po naročilu Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Rezultati nakazujejo, da bi liberalizacija zunanjetrgovinskih tokov z ZDA povzročila padec celotnega slovenskega izvoza in uvoza. Poleg tega omenjena študija po vseh projekcijah, ki so bile narejene, za Slovenijo predvideva izgubo od 120 do 1.500 delovnih mest.

Kaj TTIP prinaša:

  • poenotenje regulativ ZDA in EU. Naivno je trditi, da bodo ZDA sprejele strožje določbe EU s področja kmetijstva, prehrane, varstva okolja, zaposlovanja in sociale.

  • delavski standardi so v ZDA nižji s čimer bo prišlo do outsorcinga evropskih delovnih mest v ZDA.

  • potrošniki v ZDA v povprečju plačujejo dvakrat več za zdravila na recept kot potrošniki v EU. Razlog temu je monopol nad patenti zdravil farmacevtskih podjetij v ZDA. Zdi se, kot da želijo farmacevtski giganti doseči nekaj podobnega tudi v EU. Višje vsote plačil v zdravstveno blagajno oziroma to, da bomo stroške dražjih zdravil neposredno nosili davkoplačevalci.

  • na področju kmetijstva – prehrane, EU uveljavlja t. i. previdnostno načelo – dovoljena so samo živila, ki dokazano niso škodljiva. Na drugi strani v ZDA velja načelo tveganja – prepovedana so le živila, ki so dokazano škodljiva; uporaba rastnih hormonov v ZDA, ki so prepovedana v EU (večina mesa se iz ZDA se ne sme prodajati v EU). V ZDA se uporablja 82 pesticidov, ki so prepovedana v EU, okrog 85 % soje, koruze in bombaža pa je genetsko spremenjena. EU na drugi strani dovoljuje svojim članicam, da prepovedo gensko spremenjeno proizvodnjo.

  • soočenje manj konkurenčne ekonomije (EU) z visoko konkurenčno (ZDA) bo s sprejetjem TTIP-ja povzročilo pritisk na znižanje cene dela v Evropi.

  • t.i. »Mode 4« določa pravila o prostem gibanju delovne sile za opravljanje storitev v drugi državi. Podjetja bi ta mehanizem lahko izkoriščala za pritisk na lokalne delavce, saj bi v primeru, da ti ne sprejmejo predlaganih (slabih) pogojev dela, preprosto lahko »uvozila« delovno silo iz drugih držav, ki bi bila pripravljena delati pod temi pogoji, in lokalne zaposlene odpustila. O Mode 4 trenutno ni skoraj nič znanega, a bo po trditvah Komisije ta mehanizem vključen v sporazum TTIP.

  • EU ima dokaj stroge zakone glede gensko predelanih organizmov, pesticidov in rasnih hormonov za govedo. ZDA s sporazumom TTIP poskušajo te zakone odstraniti ali pa jih vsaj omiliti. ZDA namreč ogromno svoje hrane ne morejo izvažati v Evropo, ker ne ustrezajo predpisom.

  • v okviru TTIP se pogaja tudi o vseh t.i. javnih storitvah (zdravstvo, sociala, izobraževanje, vode, okoljske in kulturne storitve, transport, poštne storitve, telekomunikacije) in omogočanje dostopa do teh storitev ZDA podjetjem.

Uvajanje mehanizmov ICS Reševanje sporov v okviru TTIP: (https://ttipslovenija.wordpress.com/prosta-trgovina/kaj-je-mehanizem-isds-2/):

  • 1. verzija: mehanizem ISDS (Investor-to-State Dispute Settlement): korporacije lahko tožijo države, če bi se jim posel izjalovil pri projektih, ki so skladni z določbami TTIP-ja, ne pa z nacionalno zakonodajo in standardi.

Ker so Nemčija, Avstrija in Francija zagrozili, da ne bodo sodelovali v pogajanjih, če ne odpravijo ISDS modela so zato sprejeli verzijo II – ICS (Investment Court System).

  • 2. verzija: Kljub temu, da gre za »sprejemljivejšo« verzijo pa ta druga verzija mehanizma krepko spodkopava vladavino prava iz dveh razlogov: zaradi onemogočenega pravičnega dostopa do pravnega varstva in zaradi neupoštevanja pravne neodvisnosti.

Naj se nadovežemo na povedano. Liberalizacijo trga razumemo predvsem kot umikanje države iz nadzorne funkcije. Nadzorno funkcijo tako imenovane moderne države prenašajo na agencije, ki so velikokrat vse preveč podobne papirnatemu tigru, saj same nimajo resursov za učinkovito delovanje, država pa jim ji ni pripravljena zagotavljati.

Naj zaključimo z mislijo, da zgolj svoboda kapitala in proste trgovine še ne prinaša svobode in sreče posameznika in skupnosti. Kapitalu namreč do sedaj ni uspelo dokazati, da je njegova svoboda prinesla osvoboditev človeku.

Povezava objave: http://dsd.si/8zivD
Povezava objave: http://dsd.si/8zivD