• 059 059 039
  • info(AT)dsd.si

Levica za Demokratično stranko dela ne pomeni komunizma

Na sredini javni razpravi (06. 04. 2016) v Cankarjevem domu- organizirali sta jo Demokratična stranka dela (DSD) in 4. skupina ZL – je med uvodničarji, ki so predstavili svoj pogled na temo Levica in njeni izzivi v 21. stoletju (Jadranka Vesel, dr. Gorazd Kovačič in dr. Simon Brežan), govoril tudi predsednik DSD mag. Franc Žnidaršič.

Kot je pojasnil predsednik Žnidaršič, levica za Demokratično stranko dela ne pomeni komunizma, kot nam nekateri radi očitajo, pač pa jo vidimo v ideji socializma, kar pa vključuje človekove pravice, solidarnost, demokracijo, pravice delovnega ljudstva, pravično delitev in socialno državo. Žal pa levice, ki bi bila operativno sposobna uveljaviti levo politiko, ta čas ni ne pri nas ne v svetu, zato prvi izziv levice vidi predsednik Žnidaršič v ustvarjanju pogojev za njen preboj do vzvodov oblasti, preko katerih bi v koaliciji z drugimi naprednimi silami vsaj postopno poskušala vzpostaviti idejo socialistične misli. Prvi in največji izziv je torej okrepitev leve opcije v državi, v tem trenutku še posebej Združene levice.

Drugi izziv levice v naši državi je po mnenju predsednika Žnidaršiča odločen boj proti fašizmu. Zdi se mu pošastno, da se ta razrašča, pri čemer, kot je poudaril, ni mogoče mimo dejstva, da oblast gleda vstran, medtem ko se vrti domobranska himna, ko se pojavljajo direktne provokacije fašistične misli znotraj obravnave begunske problematike, socialno prizadetih, drugačnih ipd. »Vsak dan se v praksi pojavljajo različne oblike fašističnih elementov s strani desnih strank, ki oživljajo duh kolaboracije in fašizma, njihovi predstavniki pa na tovrstnih proslavah sedijo v prvih vrstah. To je sramota za vse nas, ki smo fašizem okusili na lastni koži,« je ogorčen predsednik Žnidaršič, zato se mu zdi odločnejši boj proti fašizmu, vedno znova in vsak dan bistvena naloga levice. Antifašistična aktivnost bi, kot je še dodal, morala postati način življenja, saj je večina ljudstva na žalost pozabila, kaj se je dogajalo, in sicer ne le zato, ker večine, ki je fašistično nasilje doživela na lastni koži, ni več, pač pa predvsem zaradi spreobračanja zgodovine, ki nam jo tako vztrajno vsiljujejo, da se moramo vnovič spraševati, kdo je bil na pravi strani, kdo se je proti komu boril, našo bivšo ureditev pa neposredno enačijo s fašističnim režimom kot enoumno in totalitarno organizirano družbo.

Tretji izziv levice je internacionalizacija gibanja, kar je po Žnidaršičevi oceni nujnost, če si prizadevamo, da bi se levica okrepila in prišla do participacije na oblasti. Sam razmišlja o že veljavnem načinu boja za oblast: “Revolucije ne moremo sprožiti, lahko pa skušamo priti na oblast po demokratični poti in postopoma spremenimo vsaj tiste dele, ki so bistvenega pomena: ohranitev socialne države, pravičnejšo delitev, javno zdravstvo in šolstvo, povečanje minimalne plače, ki bo zagotavljala pokojnino za delovno dobo, ne pa to, s čimer danes soglašajo sindikati, ki so zadovoljni s 600 evri minimalne plače, upokojenci pa posledično životarijo, čeprav so trdo garali vse življenje.« Tako stanje je, kot je poudaril, za DSD nesprejemljivo. Tudi zato, ker ni sodelovanja pri soupravljanju, ker ni solastništva delavcev pri proizvajalnih sistemih, ker ni obvezne delitve dobičke med tiste, ki so ga pomagali ustvariti in so danes na robu preživetja. Zato mora biti naš izziv obramba pravic delavskega razreda, ki je vedno bolj izkoriščan, kljub sindikatom, ki jih je po mnenju predsednika Žnidaršiča preveč, so razdrobljeni, predvsem pa preveč pristajajo na kompromise. Neenakost narašča in boj proti neenakosti mora biti tudi eden glavnih izzivov leve opcije v naši državi.

Naslednji izziv predstavlja odprtost politike, strank klasičnega tipa do civilne družbe. Kot je poudaril Žnidaršič, je ZL svetla izjema v tem, saj je skozi 4. skupino kot članico koalicije odprla možnost civilni družbi, da – čeprav nestrankarsko organizirana – lahko kandidira poslance v Državni zbor in preko njih uresničuje svoje cilje, ki pa so obenem seveda tudi naši cilji. Zato moramo doseči, da se bodo ljudje zavedali, da na naših listah kandidirajo tudi neodvisni kandidati in da je to pravilo in ne izjema. V tem oziru smo dejansko stopili korak naprej, saj smo omogočili civilni družbi, da pride v parlament kljub zakonodaji, ki „ne-strankam“ to praktično onemogoča.

Nenazadnje pa je treba po mnenju mag. Žnidaršiča nujno uveljaviti vsesplošno in konkretno odgovornost vseh nosilcev oblasti, ljudi na položajih in širše v družbi. »Danes nihče več za nič ne odgovarja, krivcem za bančno luknjo, denimo, se ni zgodilo nič, za vse spodrsljaje in grehe pri razvoju naše družbe pa plačujejo ljudje, ki nimajo možnosti, da bi s tem v zvezi kaj rekli,« je poudaril in dodal, da je nujno potrebno razviti mehanizme, ki bi pri političnih odločitvah omogočili neposredno participacijo ljudstva, ki po besedah mag. Franca Žnidaršiča v naši državi nikoli ni bil suvereno, čeprav smo to zapisali v ustavo. »Boriti se moramo za suverenost ljudstva, znotraj Evrope pa tudi za suvereno držo naše države, za katero lahko mirno trdim, da je pokleknila pred diktatom finančne in kapitalske elite EU, ki je bolj kot ne desno naravnana, mi pa vse to drago plačujemo«, je še dodal.

Vabljeni k ogledu celotne javne razprave:

Povezava objave: http://dsd.si/a3ZTF

Zadnje objave

Pridruži se nam na Facebook-u
Povezava objave: http://dsd.si/a3ZTF